1. del: ZAKAJ
Predvidele smo zložen razvoj, kar pomeni, da začnemo z malim, sproti popravljamo, ko gre kaj narobe (in narobe seveda gre), si dovolimo napake in se iz njih učimo, ter tako, upam, zložno rastemo.
V prvi sezoni nameravamo izdati prvih 5 risoromanov, kar je, se je izkazalo skozi proces, kar smel načrt. V Sloveniji jih žal že sicer izdaja malo založb, zato izrazito pazimo, da nikomur ne hodimo po prstih, nasprotno, njihovo delo izjemno cenimo in se trudimo za isti cilj.
Naš delovni proces poteka v skupini, delamo skupaj, kar pomeni, da posledično izmenjamo precej pošte in kdaj visimo na telefonih, da je že kar vicno. Včasih ob jako čudnih urah. Držimo se treh osnovnih principov: enakost, neagresivnost, humor. In kdaj se držimo še četrtega, kadar pridejo delovne zmage, to je redko, ampak se zgodi: Zdruzija.
Trenutno delamo prve tri risoromane, eden je tako rekoč pripravljen za tisk, drugi in tretji sta sredi postavljanja. Ena briše oblačke, druga vnaša besedilo, medtem daje tretja stvari na splet, nato ena natisne strani, druga (ta tu, ki je prevajala) se dobesedno sesede na pručko in se zjoče od mile sreče (vem, kako patetično zveni, vem, mi je popolnoma jasno – prav žal mi je, bo pa pač danes kofe lahko brez cukra), nakar opravi korekture, četrta je v nizkem štartu, da opravi še končno lekturo, nakar roma stvar v debato, sprejmejo se popravki, nazaj k oblikovalki, k pripravljalcu za tisk, klic v tiskarno, gremo v avto, a maš ključek, mam, halo, kake ti kvasiš, okej, pa gremo, zviiiz do tiskarne, zdravo, Milena, živjo, okej, kdaj bomo, a bomo, a bomo, a bomo že vendar?!?!?? Phuuuh. :
Morala bi pisati o tem, zakaj smo ustanovile založbo. Evo, zato. Zato, da bom imela v svoji kuhinji kmalu 300 izvodov prve knjige v paketih in bom na špicprstih pričakovala prva naročila. Da bodo ti ljudje v teh knjigah – in skoznje ti avtorji – končno spregovorili tudi v slovenščini. Da bodo dostopni bralcem, ki jih sicer morda ne bi mogli brati. No, eto, za to gre.