SEJEMBLOG, 5. del - V tretje gre rado!

Rahlo zamujam, pardon. Krive so plečke. Nekoliko so mi zavdale zadnji dan sejma, ta klima v CD je res pasja & ni (ponavljam: ni) prava rešitev za težavo slabega zraka v osrednjem delu, beri 1. preddverju. No, pa to so malenkosti. Skratka, sejem se je včeraj končal. Tako urno smo razšravfali štant, da mi niti pofotografirat ni uspelo, pa saj si po drugi strani rečem, mnja, razstavljanje najbrž malokoga veseli gledati od blizu, to je, kot da srečaš lutkarja po predstavi zunaj na pivu ... mislim, saj fajn, lutkarji so super, vsaj ti, ki jih jaz poznam, ampak neposredno po predstavi, ne vem, no - neki je na tem, da jim sicer privoščim pivo, ampak da ne morem čisto sproščeno enega spit z njimi, ko grem iz dvorane. Zmešane ravni realnosti, se mi zdi. Podobno, kot je dve uri po koncu sejma videti vozičke, polne knjig, ki se niso prodale, popakiranih v škatle, ki čakajo na odvoz nazaj v skladišča. Na tem je nekaj pretežno melanholičnega. Človeka prime h kraji, madona, če nisem ene šestkrat pomislila, ko smo čakali, da spakamo svoje, tole bi jaz vse domov nesla, a ni škoda, da gre zdaj nazaj nekam na neko polico v temo čemet. Al pa vsaj kako da sunem, saj jih je precej, kaj se pa zamudijo, jaz pa mislim, da imam še ene pol metra prostora nek v kuhinji. Samo krast knjige je res prvovrstna svinjarija, ampak to je slab izgovor, ki samo kaže, kako eksplicitno mi gre na organ, da ne morem. :D

Torej, kar se tiče sejma: bravo! Hočem reči - trikrat bravo. Najprej (1) bravo bralstvu. Bilo vas je še več kot lani, v tem oziru se je 25% napihnitev štanta več kot izplačala, čeravno smo se ene parkrat kar konkretno stisnili in dajali občutek, da smo zamešali sejem s savno. Spektakularne debate, sijajni obiski, res skulirana vprašanja, desetine dobrih želja in dvignjenih palcev, ful čestitk za izgled štanta, vmes kaka simpatična čestitka za naše zasebne izglede (you know who you are ;-), da ne omenjam vseh, ki ste naše knjige poznali, mularije, ki se je zagnala v Ariola in v Škatlo, kar je šlo večinoma takole:

"Ej, ati, ati, ta je nov!" "Aja, tega še nimamo?" "Ne, ati, tega nimamo." "Oprostite, kateri del je roza?" "Četrti." "Kdaj pa je izšel?" "Junija letos." "Aha, pol ga nimamo." "Ati, ati, kwa je pa to?" /pride Katja: "Tole je Škatla. Je nova, od jeseni. O enem mulcu, Ahacu, in škatli, ki izgleda prazna in neživa, pa se izkaže, da je še kako živa in polna." "Zanimiw." /pol pride Maša: "Ej, a boš mal pogledu pa prebrau? Tam zadi mamo en sedež za brat." "Ati?" "Valda, pejt." /Mulc zleze v Lupinico mojstra Kralja. /pol pride mimo Katja: "Ej, a bi keks? Moja mama jih je pekla." "Ati?" "Itak!" "Avtevitud keks?" "A lohk?" "Ne, odrasli pa ne. Valda lohk. Dejte eno čupavo Kato, a ne." "Aaaaa, teh se spomnim!!" "No, eto."

Iskrena hvala vsem, ki ste VVKnjige prelistali, ki ste se zanimali zanje, ki ste vzeli naše kartice in nalepke in nas hoteli spoznat. Ekstra hvala vsem, ki ste vanje vložili svoj gnar. Na sejmu smo prodali skupaj točno 250 knjig in en paket VVKartic.To je več kot lani in sanja se vam ne, resno, kaj nam to pomeni - lani smo namreč imeli za sejem "zicer" v podobi Rdeče Rose, letos pa čtivo precej drugačne sorte, Brodeckovo poročilo.

Nič novega ne povem, če rečem, da smo vsi na založbi popolnoma zaljubljeni vanj, da se nam malo meša od sreče, kadarkoli ga kdo omeni, in da sem si morala osebno vsak dan kar ene parkrat konkretno stopit na nogo, da bi ustavila svoj plaz besed v opisih te knjige. Noro je, in vem, kaj pravim, ko rečem "noro", da nam je uspelo, kolikor smo mi veliki in koliko keša obračamo, izdati tako knjigo, in to oba dela v enem, integralno. Še bolj noro od tega, ako je to sploh možno, pa je veselje publike, izkazano med drugim tudi v konkretnih nakupih. Z eno gospo sva se zadebatirali nad odprto knjigo, nakar mi je na koncu zaupno rekla: "Ne bom je zdaj kupila. Mož me čaka. Veste, to bo zanj za božično darilo, ne morem je nosit naokol, ko sem z njim. Saj imate spletno knjigarno, ne?" Morala sem stran pogledat, oči so se mi zasolzile. Kaj takega je mogoče samo na sejmu. Fak, no! Še dva dni tam, pa bi se mi vrnila pristna vera v ljubezen. :-)

(2) Potem en ekstra bravo trem knjigam: 3. delu Ariola, Rdeči Rosi in Prototipu. Vse tri smo razprodali prav na sejmu, tako da je zdaj skupno razprodanih kar 6 naših knjig, kar je skoraj polovica od vseh izdanih. To je popolnoma spektakularen rezultat, ki ga še nismo povsem dojeli. Za Rdečo Roso se je domala v hipu, ko je simpatična mlajša ženska kupila zadnji izvod, začela oblikovati Lista interesentov. Zaenkrat je na njen sedemnajst imen, prve štiri smo danes že poklicali, ker smo v skladišču odkrili 4 izvode. Ostale bomo obvestili takoj, če/ko še kakega najdemo. Pisala sem Kate: "Yo, woman! We sold out Rdeča Rosa today." Ni dolgo trajalo, da je prispel odgovor: "Wow, that is wonderful! /.../ Also, 400 books amongst 2 million people means you sold more copies of Rosa than any other country in the world, so, congratulations, woman!" :D

In - nikakor nazadnje - (3) bravo VVK sodelavkam in sodelavcem ter trem posebnim gostom, gostjama Bredi Biščak in Katji Stergar ter gostu Tomažu Gubenšku, ki so nam pomagali pri prodaji. Družba za v raufank zapisat, hvala vsem! Na štantu je bilo od prvega šravfa, ki smo ga zategnili, ludo & nezaboravno - Bor, Nejc, Maja, Katja, Majda, postavili ste ga na 90 stopinske kote in zdržal je brez enega samega problema, Bor, hvala, da si posodil feco, vsi so jo hvalili, Nejc & Maja, hvala za palčki, da se nismo pet dni zaletavali v lučke, no, razen Katje; njej sta palčki všeč, ji je pa osebno popolnoma vseeno.

In hvala, da ste žvižgajoč znosili vse dile, plate in vse škatle ... mater, če vse propade, bi morda mi lahko spremenili dejavnost, za katero smo registrirani, in nadaljevali kot V(se) V(rste) K(konstrukcij), slogan: "Zašravfamo, odšravfamo, kaj se pa zamudimo!" A?

Hvala ti, Maša. Brez tebe naš štant ne bi bil naš štant, dopoldnevi pa ne tako carski > FUL te mamo radi. To zveni znucano, Maša, ampak je res: "Maša, ti si naša!" Še kar švoh rima, se strinjam, toda tebe noben ne prekaša, Maša. Niti dva pol naga odbojkaša. Niti res od sile doma skuhana ovsena kaša. Pač ne, a ne. Ti si zakon, Maša, in za drugo leto smo že zmenen. ;-)

Pol je pa še en HVALA, ki je v dveh delih: hvala, mama od Katje Ivanka, zarad vas zdaj vsi vejo, kje je naš štant. Naš štant je tam, kjer so domači keksi, eto, tam je naš štant. Bili so zakon, s poudarkom na bili, kar kaže njihovo zakonskost. Spektakularni keksi, vrhunska pika na i od štanta, tako rekoč ideja VVKeksov. A smo mi pol tud zmenjeni za naslednje leto? :D

In še tale HVALA: hvala ti, stvarnik, da si nam naredil mize (letos še dodatno) in samostoječo nosilno konstrukcijo za zastavo - ti si maher in brez tebe bi bil naš štant res bleda slika sebe, s čimer hočem reči, da bi bili tam table, knjige po tleh in mi. Še kar bedno, ka li. Res si car & svaka ti čast. Sma že zmejena za nazdravit, al!

Ko smo šli domov v mrzlo jesensko noč, obloženi z dilami, cevmi in kištami, je eden rekel: "No, evo, tretji sejem je za nam, a ne." In pol je ena druga rekla: "In lej to, ko je res: v tretje gre rado!"

Živeli!