Preden smo dobro napravili več kot eno stojo, sta minila že dva resna sejemska dneva. Ko človek na štantu preživi večino časa, mu šele postane zares jasno, kako pomembne so knjige za slovensko občestvo - nenehno se jamra in teži, da vsem že pri ušesih ven moli, ampak dejstvo je, da ljudje pridejo, da pogledajo, da vzamejo bukve v roke in dejansko kaj rečejo, da padamo v debate (redno), da so slednje ko šus zanimive in da smo absolutno navdušeni, vsi po spisku, da smo del sejma s štantom v prvem preddverju in z vsemi devetimi doslej izdanimi knjigami. Lepo v vrsti, kot so hiše v Trsti, heh. Ahja, dosti ljudi nas vpraša, od kje tele lične mize. Tele lične mize je ročno zašraufal (vsaj malo) naš Bor, spravil skupaj pa moj fotr.

Moj fotr ni tišlar, kot se nato takoj predpostavi, on je strojni inženir. Ampak on je skrajno ročen z orodjem in pogosto nam priskoči na pomoč (tudi stojala, ki smo jih uporabljali lani, so njegovo delo). Problem je, ker moj fotr ne zna brat. Mislim, ne zna brat mojih skic za ideje o tem, kaj mi rabimo. Po moje so te skice absolutno in popolnoma za čisti ZU iz tehničnega risanja, toda nekako se tu ne strinjava, rezultat česar je množica telefonskih klicev in vprašanja a la: "Ej, a tte lajšte grejo pravokotno? Kk spoda? A ne od strani?! Zaj te pa ne zastopim, kam spoda, če ni lukn spoda!? Kk si pa ti to planiro, ni lukn, kk pa naj js vem, da spoda, če ni lukn spoda? Aja, ti si mislo, da sproti lukne nardima? Ja, pa tk povej! Samo, to si se ti mavo zaj****, to ni smreka, to je bor. Ha? Ne, Bor jih šraufa, samo to je bor. Ja, Bor mu je ime. Se strinjam. Več ko lušno, a ne. Ne, on ni trd, on je mehek ko putr, bor je pa trd ko kamen. Ha? Ja, to bo bolj državo, ja. Samo prej da bo vse zašraufo, bo dušo sposto, sroti. A nisma rekva: smreka? Aja, se lahko upogne. Ni fajn za knjige. Zastopim." Skratka, mize stojijo ko skala kost, naj nanje naložimo karkoli, vrabca, ne zganejo se in ne upognejo, kar samo še enkrat več dokazuje Borovo osredotočeno moč in razumevanje & fotrovo zagnano perfekcijo.

Ampak - lahko so mize, lahko stojijo, lahko so knjige in tepih in lučke in plakat in še en plakat, ampak, in to je ključno dejstvo: ni sejma brez bralstva. Tam okrog petih popoldne, ko po dveh dneh na štantu že detektiramo en tak val ljubezni do Rdeče Rose, se vsakič znova ovem tega dejstva: brez bralstva ni ne sejma ne nas. To seveda še kako dobro vemo vsak dan v letu, toda v sejemsko-kondenzirani obliki je takole spoznanje le še toliko bolj očitno. Totalno in do konca smo navdušeni, ko kdo pride in reče: "Kdo pa ste vi, vas pa ne poznam." Včeraj je prišla ena mlada gospa in rekla, da stripov ne bere. Ohoho, sem rekla jaz, to pa morda ni najboljša odločitev. Pa poglejmo. Padli smo v debato in ugotovili, da dejansko gre za predsodek. Tu vedno s takim veseljem potegnem iz žepa Peščeni grad, prvi risoroman, ki smo ga izdali - ki je v bistvu roman. In dostikrat citiram našo Kajo (pogrešamo te, stara!!), ki je rekla, da to ni 1 + 1 = 2, ampak 1 + 1 = 3. Nista risba posebej in tekst posebej in potem to risba in tekst: ključna je eksponentnost. Ko zmešaš oboje, se nekaj zgodi. Zato to delamo - in zato samo ta zvrst literature. :D

No, in potem se zgodi, da pride kdo s čizkejkom za bogove, ko človeku ravno začne popuščati koncetracija in rabi svež cukr direkt v žilo (pa kak cukr, za božjo voljo, s črnico na vrhu! #oujea), ali kdo, ki se pusti preprosit in tudi kaj napiše na tablo. Ali nariše. En od takih se je oglasil tudi včeraj. Miha Hančič, ki skup z (malo pa kar tudi) našo Mašo Ogrizek dela Ko-ko Krišno, živel & še enkrat hvala za Ariola IN za Brenčo, da o srčkih, ki frlijo, sploh ne govorimo. Ne zbrišemo jih do nedelje zvečer. :D