Riti

Talesa so na Miletu vsi zafrkavali, da skoz nosi nos v oblakih in da je skoz brez keša. Ta filozofija pa pasji drek, skoz neki postava in razmišlja, dela pa nič, tovrstne modre in lepe misli, ki se skozi tisočletje, dve niso, kaže, prav nič utrudile. Tales je nekoč sedel, prekrižal roke na sončku ter si vendarle vzel moment, dva časa za te traparije. Pomislil je, matr, težijo, rad bi imel mir, okej, kaže, da rabijo lekcijo.

Olive se obira novembra, kdaj že konec oktobra. Pokupil je torej Tales pozimi za bakšiš vse preše za olive po Miletu. Ljudje so se mu režali, idiot Tales, kot da ni že dovolj usekan, zdaj pa še preše kupuje. Tales je molčal in preše lepo uskladiščil, potem pa stopil na kozarček, dva. No, leto se kojci obrne in že je tu november, z njim pa obrane oljke. Znano dejstvo je, da je olive treba stisniti, preden zgnijejo, sicer baj baj, oljček … no, ostalo je zgodovina.

Pogosto se spomnim na to zgodbo. Ljudje se pogosto komu režijo, ampak vse vizije pa tudi niso nujno in izključno namenjene kapitalističnemu polnjenju žepov. Včasih so enostavno naivne narave in skrivajo v sebi željo, s svojim časom in energijo početi kaj, kar dela svet vsaj malo znosnejši. To je vsekakor romatično in zmerno do pretežno naivno, zunaj prežijo vsakovrstni mrhovinarji, toda če se človek za hip odlepi od skrbi za zgolj lastno rit, torej od absolutne zagledanosti v zgolj lastni ego, je že to dovolj, razne plemenite misli duhovnih voditeljev za uvid niti niso potrebne: enkrat bomo vsi pomrli, spričo česar bi bilo pred tem verjetno pametno početi kaj, kar bo od sebe dalo vsaj kak minimalni smisel - vobče. Če se to da, vedno se ne, če pa se, se mi zdi osebno precej na mestu početi kaj, kar dobro delam. Iz ekoloških vzgibov, sure.

VVK zato izdajajo risoromane. Risoromane pa zato, ker so zvrst literature, ki je v svetu popolnoma vsakdanja, v Sloveniji pa sporadično prisotna, kar se nam ne zdi ok, zato to skušano popraviti. Predobri so, enostavno. Preveč fajn jih je brat. Idealno čtivo so za ta čas. Vse imajo. Podobe in besede spajajo v nekaj novega, večjega od sebe. Domišljijo vzpodbujajo. Kreativnosti postavljajo spomenik. In poleg tega so čisti jebeni rock’n’roll.

A mi nismo dobri v siljenju sveta, naj to bere. Nismo dobri v takozvanem ustvarjanju potrebe. Razmišljam, če to sploh želimo – ustvarjati nekakšno umetno potrebo, buditi v ljudeh željo, da to morajo imeti, če pa sami mislimo, da je branje risoromanov nekaj podobnega kot to, da si zvečer pred spanjem umiješ zobe – ne, ne želimo. Ker se nam zdi samoumevno. Mnja, brali smo Lacana, nepopuščanje glede svoje želje pa to, ampak kljub temu: nope. To je preveč očitno. Risoromani SO zakon. Tu ni česa ustvarjati. Razen še več risoromanov, jasno, in še več prevodov.

Večkrat govorimo o tem, debatiramo, premlevamo lastno pozicijo v svetu. Trenutno končujemo četrto knjigo, ki bo šla kmalu v tisk. To bo risoroman za otroke, Ariol, tak, pravi, ne knjiga za odrasle, v kateri je glavna oseba otrok, marveč dejansko strip za otroke, namenjen otrokom – ker se nam zdi izjemno pomembno, da otroci poštekajo, da v tej zvrsti literature obstaja še kaj poleg Miki Miške.

Absolutno se je mogoče norčevati iz plemenitih vzgibov zmerno do pretežno naivne provenience, mogoče je nonšalantno dvigniti nos in se delati pametnega, poleg tega pa to, kar počnemo, dejansko ni nekaj, od česar bomo obogateli. Zavezani smo kritičnemu pretresu lastnega početja, in če pogledamo kritično, nam gre res slabo. Ostali smo na točki, kjer nas ljudje trepljajo po ramenih in so navdušeni nad našim pogumom, redko kdo pa razume, da v poplavi raznoraznih seznamov za poletno branje, ki so ta čas izrazito popularni, manjkajo – risoromani, to idealno čtivo, ki pa jo je dejansko treba tudi kupiti. A je to v knjižnicah? Fuck off s takimi. A je original cenejši? Gotovo, na Book Depositoryju ali na Amazonu, nedvomno. Le.

Tole je moje osebno mnenje, ne nujno mnenje, ki ga delim z ostalimi v VVK, in torej absolutno in scela sama nosim odgovornost zanj: ne, nikakor nismo nujno potrebni. Če kot nujnost jemlješ skorjo kruha in požirek vode. Ampak nič se, jebemumast, ne bo spremenilo, če se s te točke ne bomo premaknili, in to kolektivno, in to kmalu. VVK so model, poskus v tem konkretnem prostoru, da bi se nekaj premaknilo. Vanj smo se podali z zaupanjem, da bo prostor razumel, da bodo, bolje, ljudje razumeli, kar delamo, in da nas bodo podprli. Ja, tudi z nakupom naših knjig, ne zgolj z njihovim branjem in ne zgolj s trepljanjem po ramenih. Ne za mojega mastnega Volvota, za tega si bom, brez skrbi, zaslužila drugje, ampak za to, da bomo lahko izdali še več knjig, da bomo lahko dostojno plačali sodelavce, da bomo lahko imeli pisarno in organizirali delavnice, delovali v lokalnem okolju, pa i šire, da bomo knjige lahko normalno skladiščili in prodajali tudi neposredno, brez rabatov, da bomo lahko pili čaj (in zdruzije), debatirali in planirali za jebeno lastno leseno mizo! Pizda, nam tu za nekaj gre, mi nekaj delamo – kako tega ne štekate?! Nikogar ne bomo ničesar prosili, no worries, tega ne rabimo. Kar delamo, je dovolj odlično za naše standarde, in slednji so resno zajebani. Ja, preklinjam. Se opravičujem, razpizdena sem. Razpizdena nad tem lenim, vase zagledanim folkom, ki živi po liniji najmanjšega odpora in mu je treba domala še rit obrisat, preden vzame nekaj za svoje. Vsi, ki karkoli kreativnega počnemo, smo v isti riti. Zato je vstopnine na prireditve treba plačevat, evo. Tudi (oziroma še toliko bolj), če jih organizira kolega. Če ima denar za kaj smisel, ga ima zato – da bo lahko kolega organiziral še tri naslednje špile, debate ali razstave. Ali izdal naslednje tri knjige. Brez nič namreč ni nič – in nas bo vse počasi vzel hudič. Skrb za zgolj lastno rit, za razne drobne zastonjskosti zase, da se pride skoz za nič, je kratkovidna, iz nje se rojeva pohabljena, skopljena stvarnost, v kakršni smo. Staramo se, čas teče. A ni škoda? Ne rečem, da bi nam lahko šlo super, razmere zunaj v svetu so pasje in finančne koordinate so za posrat, da o politični situaciji ne govorim, poglejte samo Lampeduzo, poglejte Grčijo, sranje na kvadrat, kamorkoli pogledaš … toda lahko bi nam šlo bolje. Lahko bi dvignili riti in kaj premaknili. Lahko bi se podprli. Lahko bi, recimo, tale blog prebrali do konca.

But maybe it’s just me. Kot je rekla teta v Ne čakaj na maj: “No, to bo čas pokazal.”

konj-NET1.jpg