Ravnokar smo dali v tisk letošnjo drugo knjigo - po četrtem delu serije o Ariolu prihaja v prevodu Mojce Kranjc nekoliko resnejše čtivo, biografski risoroman o somalski atletinji Samii Yusuf Omar z naslovom Sanje o olimpijadi.
V nemškem originalu je izšel leta 2015, njegov avtor pa je Reihard Kleist, grafični oblikovalec in stripar, ki živi in dela v Berlinu, rojen pa je blizu Kölna. Znan je predvsem po tem žanru, torej risoromanih življenj bolj ali manj znanih ljudi, ravno septembra bo, denimo, izšel njegov Nick Cave, v Sloveniji pa smo doslej poznali Casha, ki je s podnaslovom I see a Darkness izšel leta 2011 pri založbi Sanje.
No, risoroman Sanje o olimpijadi, ki ga pričakujemo v prvem tednu avgusta, bo v slovenščini izgledal takole, naslovnico je oblikoval naš Matjaž (Krmelj):
Knjiga pripoveduje zgodbo tekačice, ki je leta 2008 zastopala Somalijo na poletnih olimpijskih igrah v Pekingu ter izpadla v enem od predtekov za šprint na 200m. Tekla je na prvi progi v razvlečeni majici in sposojenih teniskah, trenirala pa na razrušenem štadionu v Mogadišu, kjer niso imeli niti štoparice, o zdravi prehrani, ustrezni športni opremi ter načrtovani vadbi pa so lahko le sanjali. Poleg tega so mesto obvladovale alšababske milice, ki se jim pa ni ravno zdelo, da bi se ženske smele ukvarjati s športom. Grozile so ji s smrtjo, ona pa si je po povratku z olimpijade zadala cilj, izboljšati svoj rezultat, postati konkurenčna ter zastopati državo tudi na igrah v Londonu 2012. Najprej je poskusila najti boljše razmere za trening v Adis Abebi, kjer pa ni bilo dosti bolje kot doma, zato se je odločila, s teto preko Libije prebegniti v Italijo in tam najti trenerja. V Libiji je bila več mesecev zaprta, ker je tam, ko se jima je uspelo prebiti vanjo, divjala državljanska vojna. Ko se je končno lahko odpravila naprej, se je bila namesto obljubljene ladje z množico drugih begunk in beguncev prisiljena vkrcati na gumenjak, ki mu je kmalu po izplutju zmanjkalo goriva. Kljub posredovanju ladje, ki je čoln sredi morja opazila in priskočila na pomoč, je Samia Yusuf Omar aprila 2012 utonila pred italijansko obalo, stara 21 let.
Življenjska zgodba nadarjene mlade atletinje, ki je bila pripravljena žrtvovati vse, tudi življenje, da bi si zagotovila osnovno eksistenco in pogoje za delo, je žal zgolj ena od nepregledne množice podobnih begunskih zgodb. Zelo jasno priča zoper predsodke, na katere begunke in begunci često naletijo v Evropi - če do nje sploh pridejo. Kleist je s svojo pripovedjo v podobah in besedah postavil stvari na svoje mesto ter poskrbel, da ime Samie Yusuf Omar, o katere tragediji je svet izvedel iz pripovedovanja Abdija Bileja na tiskovni konferenci na londonski olimpijadi, ne bo utonilo v pozabo, nasprotno - pred seboj imamo zgodbo mlade ženske, popolnoma predane delu, zavezane cilju, ki ne odstopa, temveč zbere vse svoje moči, da bi se prebila, zgodbo o upanju, kakršnih nam v teh časih več kot primanjkuje.
