Brezplačna poštnina za vsa naročila!

Na začetku je bila ... beseda. In risba.

KorekturePesceniGrad

Terminologije za začetek! Ni boljšega začetka od začetka, ki vsebuje vsaj kak termin – kot v tem primeru. Mast, počutim se kar nekoliko slovesno. Ker ga kar naprej uporabljamo, smo želeli posloveniti izraz »graphic novel« – in naleteli na precej težav. V slovenščini rečemo enostavno »strip«, podrobneje pa, kolikor vem, ne delimo, čeprav seveda v slovenščini že obstajajo izrazi za prevod termina “graphic novel". Pa bi bilo vsekakor treba, ker je stripovska umetnost v izredni kondiciji, se razvija, cveti in se posledično diferencira, o čemer se lahko prepriča vsak, ki v katerem od razkošnejših mest zavije v že malo večjo striparno.

Za naše potrebe smo skovali izraz »risoroman«. Malo je morda dolg, zveni pa dobro, tako da iskreno upam, da se bo prijel. Združiti skuša oba ključna elementa »graphic novel«, sliko in ton, in hkrati vzdržati v pojmu kul slovenske besede. Tukaj ga uradno uporabljamo prvič:

Zdi se mi, da so najboljši tisti stripi, ki jih ni mogoče povzeti. To največkrat namreč pomeni, da igra v njih risba tako pomembno vlogo, da besede za opis celote ne zadostujejo, ter da je spoj napisanega in narisanega tako močan, da eno brez drugega enostavno ne učinkuje. Posvetilo se mi je, da je to razlog, čemu imam kdaj težavo povzeti, o čem govori Peščeni grad, če pa hkrati absolutno stojim za tem, da je to otvoritveni risoroman, s katerim se kot založba udejanjamo v slovenski prostor. Ker se ga ne da povzeti z besedami. Jebi ga, je pač večji od njih.

Seveda priznam svojo pristranskost, kar se Peetersa tiče – resno sem zatrapana vanj. No, ok, ne vanj osebno, v njegovo delo. Zvesto ga spremljam že od Modrih tablet, ki so pravzaprav sprožile mojo obsesijo s stripi. Tu nimam kaj: I'm a fan. Način njegove risbe se mi zdi enostavno navdihujoč; kako zmore vztrajati na neki dimenziji neposrednosti, neke najbolj osnovne človeškosti, a to ne prevlada nad pomeni tega, kar riše. Vedno znova se čudim, kako živo je narisano, kako je tukaj in zdaj, pa je v bistvu seveda zgolj črnilo na papirju. In ravno v tem sta, se mi zdi, kleč in mojstrstvo, in to je tudi razlog, da sem Peščeni grad za prvo sezono nove založbe izbrala med prvimi.

Tu se, v primerjavi s prejšnjimi knjigami, na primer z že omenjenimi Modrimi tabletami, ki so Peetersa lansirale na evropski stripovski zemljevid, namreč zgodi zanimiv preskok. Morda zaradi Levyjeve zgodbe, ki se premišljeno dotika nekega, v pomanjkanju boljšega izraza in ne glede na to, kako izumetničeno zveni ta besedna zveza, univerzalnega bistva življenja, spoj med obojim, med besedo in podobo je preprosto izjemen. Sprva se mi je zdelo, da gre za nateg, kao: vsi smo sleherniki, to se nas vseh tiče, že prav, poceni finta. Potem mi je potegnilo, da bi v takem primeru stvar zdržala pet minut, tukaj pa se po pet minutah šele dobro začne dogajati, potem pa se kar ne neha.

Bila sem slučajno zraven, ko je Taja to brala v prevodu in na koncu že skoraj trgala liste spod Majdinega kulija, ko je Majda še končevala korekture (glej priložene slike). Vprašala sem jo pol ure kasneje, kako se ji je zdelo, in je rekla nekaj kot – nisem še prav prišla k sebi ... pa saj tega sploh ne moreš nehat brat, ko začneš. To mi je dalo misliti.

Ni torej fora samo v tem, da bralec razume ontološkost obravnavanih vprašanj – ta knjiga gre očitno globlje. Kar se mene tiče, je Peščeni grad tako dobra knjiga zato, ker uspe zaustaviti čas, ker bralcu odpre prostor in ga iztakne iz realnega časa, da bi mu dala priložnost oziroma mu omogočila stik z nekimi pomembnejšimi, bolj bistvenimi rečmi. Kar je najbrž sicer možno trditi za vse knjige, ki jih ima človek na svoji zlata-liga polici, toda vsaj meni se prej pri nekem risboromanu ni prav pogosto pripetilo, da bi me, če povzamem, zalimal.

Evo. Že tedne se mučim z artikulacijo razlage izbire točno teh petih naslovov v prvo sezono – v glavi mi je vse jasno, samo pojasniti imam kdaj problem, sistematizirati in dati iz sebe. Zgodilo se je, da bo Peščeni grad prva knjiga ever, ki bo nosila logotip VVK. Zdaj štekam, zakaj, in neskončno me veseli, da bo tako.