Brezplačna poštnina za vsa naročila!

Delphine Vaute - ekskluzivni intervju

"Yvonne" sem slučajno opazila v knjigarni - in je nisem mogla pozabiti. Na teh podobah je nekaj veličastnega, ta brezkompromisni lirizem ni moteč zavoljo samega sebe, v njem je nekaj, kar presega oz. trajno zamaje horizont pričakovanja. Po tem, ko smo jo pri VVK prevedli in natisnili v slovenščini, opažamo v prostoru, ki mu je namenjena v branje, ob knjigi silovito nelagodje. Knjižnice ne vedo, kaj z njo, med bralci vzbuja zanimanje, vendar se zdi, kot da zanjo manjka referenčni okvir, da ne vedo natančno, kako bi z njo. Naš knjižni prostor pozna redke primerke ti. slikanice za odrasle, kamor se "Yvonne, otrok dvorec" umešča, očitno pa tudi ni posebej naklonjen problematizaciji lepih podob. Obstaja pa sijajna asociativna povezava, namreč zajec ali kunec, ta sorta, skratka. V "Šumenjih", pesniški zbirki slovenske pesnice Tine Kozin, ki je leta 2014 izšla pri založbi Literatura, najdemo sijajno pesem, eno nosilnih, z naslovom Kožuh. Od tam do Yvonne je, se zdi, le kratek korak.

dv_yvonne9-562x562
Uspelo nam je (hvala, Katja!) napraviti intervju z Delphine Vaute. Da bi "Yvonne" približali slovenski publiki - pa tudi zato, ker so stvari zanimale nas, ker smo se v procesu priprave knjige večkrat zalotile, da se med seboj sprašujemo, hm, kaj misliš, kaj hoče reči s tem, zakaj je to tako narisano, kaj pomeni ta metafora ... Delphine Vaute se je izkazala za pronicljivo in premišljeno sogovornico. Intervju, ki je nastal, na VVK blogu objavljamo ekskluzivno.

VVK: »Komu je knjiga primarno namenjena? Ali knjiga sploh ima primarno publiko?«

DELPHINE VAUTE [DV]: »Yvonne je namenjena predvsem odraslim. Seveda jo lahko v roke vzamejo tudi mlajši bralci, vendar skupaj z odraslimi.«

VVK: »V Yvonne se nedvomno prepleta avtobiografsko in fiktivno. Kakšno je razmerje med njima v tem konkretnem delu? Kako gledate na preplet avtobiografskega in fiktivnega v umetniškem delu na splošno?«

DV: »Črpala sem iz nekaterih delov svojega otroštva na deželi. Gre zgolj za bežne podobe, ki sem jih uporabila za sidrišča fiktivnega. Po mojem mnenju mora fikcija vsebovati te resnične elemente, če naj bralec tistemu, kar si izmislim, verjame, če naj bo njegov zdrs v zgodbo gladek.«

VVK: »Otrok kot del narave, povsem enakovreden z drugimi njenimi elementi. Morda močnejši in grozljivejši, a še vedno kot del nekakšne povsem naravne hierarhije. Komunikacija z živalmi se zdi povsem naravna. Kakšno vlogo imata v tem kontekstu maček in ptica? Sta partikularna in splošna obenem? Menite, da so otroci bolj povezani z naravo? Kako narava vpliva na vaše delo?«

DV: »Vsakdanje živali kot ptice in mačke so pogosto sestavni del okolja, v katerem otrok živi. Te živali zelo hitro postanejo otrokove prve prijateljice. Ne govorijo in ne obsojajo, za otroka ne predstavljajo nobene grožnje.

Otroštvo sem preživela na deželi in za nič na svetu si med počitnicami nisem želela preživljati svojega časa v zabaviščnem središču. Čas, ki sem ga preživela na vrtu, obdana z rastlinjem, sama ali z bratom, je krepil mojo domišljijo. Opazovanje živalstva in rastlinstva, materije in vonjev močno vzbuja otroško radovednost.«

Unknown

VVK: »Otrokov občutek vsemogočnosti, otrok kot vladar življenja in smrti: katera žival bo služila za hrano in katera »tisto leto (ne bo) končal(a) na mojem krožniku«. Obenem ni razlike med smrtjo živali in smrtjo človeka: »Vendar sem ob vsaki smrti (živali) opravila kratek obred, tako kot za staro mamo – z rožami in petjem.« Menite, da otroci doživljajo smrt kot del življenja? Se vam zdi pomembno, da imajo otroci stik z naravo (podežlje, življenje na kmetiji ipd.)?«

DV: »Otrok zelo hitro dojame manko, ki nastane po izginotju ljubljenega bitja. Otroci, ki živijo na kmetiji in so v stiku z rejnimi živalmi, razvijejo občutek za smrt, ki je sestavni del življenja.

Yvonne se tega zaveda, tako kot sem se tega zavedala sama v njeni starosti. Stara mama mi je vsako leto naročila, naj si izberem »svojega« kunca, za katerega sem potem skrbela in ki sem ga nekaj mesecev pozneje zagotovo tudi pojedla.«

dv_yvonne20

VVK: »Otroška krutost in sočutje – dve plati vsemogočnosti – se zdita naravni del otroškega sveta. In vendar smo odrasli vedno zgroženi nad krutostjo otrok, kadar smo ji priča. Zakaj vas (vsaj v tej knjigi) tako privlačita ta dva pola? Ali širše – zakaj vas tako fascinira otroška domišljija, otrokovo dojemanje sveta?«

DV: »Krutost otrok je ena od tem, ki jo v svojem delu obravnavam z velikim zanimanjem. Otrok se zaveda svojega početja, ki je zanj zgolj izkušnja, skozi katero preizkuša meje, ne da bi se obremenjeval s posledicami. Ni mi všeč podoba, ki jo odrasli v današnji družbi dajejo otroku. Otrok je povsem idealiziran in odražal naj bi popolnost posameznika, porojeno iz nostalgije njegovih staršev.«

VVK: »Ali otrok potrebuje samoto za razvoj domišljije? Kakšna je vaša izkušnja?«

DV: »Samota je dobra za vsakogar, za otroke in odrasle. Potreben je tudi dolgčas. Na stopnišču pred svojo hišo sem ure in ure sede opazovala stvari okoli sebe, si izmišljala zgodbe ali pa samo ždela kot kup atomov med drugimi kupi atomov.«

VVK: »Medved. Medved je kontroverzna oseba. Po eni strani zaščitniška figura očeta, nekdo, ki veliko ve o življenju, po drugi strani pa imata ta zaščitniškost in poučevanje o drobnih krutostih tudi temno plat. Kako razumeti »Moj oče Medved je bil moj kralj. Imel me je samo zase in prepovedal mi je hoditi iz hiše. Za moje dobro« in spremljajoče podobe z jasno spolno, pravzaprav incestuozno konotacijo?«

DV: »Yvonne ima rada svojega očeta in ga spoštuje, četudi je krut in slab človek. Incest je zgolj nakazan, da mimogrede zdrsne v zgodbo in v bralcu vzbudi občutek nelagodja.«

VVK: »Medved je tudi tragična, nemočna, morda celo izgubljena, globoko ranjena oseba. Čisto na koncu dobimo skopo informacijo o možnem izvoru njegove tragičnosti (»Ko sem bil star osem let, sem izvedel, da se ob koncu poletja ne bom vrnil domov in da tudi staršev ne bom več videl. (...) Ko sem bil star osem let, sem postal medved.«) Lahko poveste več o medvedu?«

DV: »Medved je otrok, ki je zelo mlad izgubil svoj model moškosti in se je moral čisto sam zgraditi v moškega. Izguba starša je globoko ranila njegovo bitje. Ne ve, kako ljubiti in kako izraziti ljubezen.«

VVK: »Yvonne brezpogojno sprejema očetove zapovedi in hkrati popolnoma zaupa v resničnost njegovih naukov. Toda pri ponazoritvi svojega vesolja je deklica v središču in stoji na medvedu. Torej je še vedno vladarica v svojem svetu. Lahko poveste več o razmerju med medvedom in deklico?«

DV: »Yvonne je očetu kot »dragi kamen«. Ne obsoja ga in ga ljubi povsem naravno in brez vprašanj. On ne zna ljubiti in se boji, da jo bo izgubil. Edini način, kako jo obdržati samo zase, v sebi, je, da jo »izniči«.«

VVK: »Dahu je bajeslovno bitje v podobi grbastega kunca. Zakaj kunec?«

DV: »Zelo dolgo sem živela v prepričanju, da je samorog kunec. Moram poudariti, da je moja stara mama veliko naredila za ohranjanje tega mita. Šele pred nedavnim sem izvedela, da je samorog bolj nekakšna koza s planin. Tisto, kar je bilo pomembno, je bila vera, ki jo lahko gojimo do imaginarnih bitij, bitij, o katerih se otrokom pripovedujejo zgodbe za lahko noč.«

DEL-p45

VVK: »Če pogledamo podobe zajca v knjigi, se mi zdijo fascinantni predvsem deli njegovega telesa in način, kako so »osamosvojeni«. Lahko vzbujajo toplino, mehkobo, a tudi spolno konotacijo (njegov gobček), smrtno paniko (oči, ki želijo odstopiti od panike), krutost (mrtvo hladno glodanje). Lahko poveste več o tem? O razmerju celote in njegovih delov? Ali je iskanje/prepoznavanje podobnih oblik v različnih življenjskih oblikah naključno ali želite s tem kaj sporočiti? Na primer: razprt zajčji gobček (ki spominja na vulvo) – razprta rana na otroški dlani v podobni obliki, iz katere raste rdeč mak – mak, ki raste iz dekličinega mednožja. Je vse to naključno? Vas takšne podobnosti navdihujejo, celo zabavajo?«

DV: »Kunec je neškodljiva, mehka žival, ki v zgodbah nastopa kot pozitivno bitje. Njegova notranjost pa je bolj vznemirjujoča. Če mu pogledamo v gobček, zagledamo dva ostra sekalca, za katerima zeva rožnata in lesketajoča se luknja. Pogosto sem videla, kako je bilo njegovo oko odstranjeno in položeno na mizo, medtem ko je krvavel v menažko. Razkosano in iztrebljeno telo kunca lahko ima spolno konotacijo.«

Unknown1

VVK: »Yvonne – l'enfant chateau. Zakaj tak naslov? Zakaj tak podnaslov?«

DV: »Podnaslov »Otrok dvorec« izraža notranji svet, ki je otrokovo zavetišče, zamejen svet, kakršen je Yvonne v svoji poletni hiši.«

VVK: »Kakšni so bili odzivi publike ob izidu knjige v Franciji in morda tudi drugje? Kako so bralci dojeli knjigo, kako so jo razumeli?«

DV: »Yvonne« je v Franciji izšla v neodvisni striparski mreži in je bila dobro sprejeta. Knjiga je vzbudila zanimanje in vsi niso opazili nekaterih vidikov, kot na primer incesta med Yvonne in njenim očetom.«

VVK: »Česa ste se lotili po Yvonne? Kaj počnete zdaj?«

DV: »Imela sem več samostojnih razstav, ki so še vedno obravnavale otroka v naravi, živali in rastline.
Trenutno pripravljam otroško knjigo, ki bo izšla leta 2017. Pripravljam tudi zgodbo po vzoru Yvonne.«

672ae8_182031d29e034142a702dc249c547bd5

Delphine Vaute: Spleen (2013)